Notranji zdravnik – telesna inteligenca

Notranji zdravnik: kolikor bolje razumemo svoje telo, toliko boljše odločitve lahko sprejmemo.

Ne gre za več pravil, ampak za razumevanje in veselje do lastnega telesa.

V nas samih se nahaja nekdo, ki nas ščiti, opozarja in vodi v smer zdravja. Lahko mu rečemo naš notranji zdravnik ali telesna inteligenca.

Ta notranji zdravnik je v nas neprestano prisoten, noč in dan. Celi rane, skrbi, da imunski sistem odreagira, da se obnavljajo celice.

Ta notranji zdravnik nam govori s svojim jezikom in izraža se kot :

• spremenljivo razpoloženje,
• splošna občutljivost,
• nemir,
• utrujenost,
• izčrpanost,
• bolečina in
• tudi bolezen.

Naše telo ne deluje zoper nas. Ravno nasprotno. Javi se nam, ko želi dobiti našo pozornost, ko nekaj ni v redu, ko je nečesa preveč ali premalo. Javlja se nam, ko je premalo spanja, premalo gibanja, ko se napačno prehranjujemo, ko smo predolgo pod stresom ali je naše telo na ta ali oni način preobremenjeno.

Točno tukaj pa se začne naša samoodgovornost.

Samoodgovornost ne pomeni, da smo sami krivi za bolezen. To bi bilo napačno in tudi krivično. Obstajajo tudi še predhodni pogoji, na primer:

• genetska predispozicija,
• posameznikova življenjska zgodba,
• dogodki, ki jih nismo izbrali sami.

Toda danes že vemo, da lahko sami ogromno vplivamo, mnogo več kot verjame večina ljudi.

Naši geni niso naša usoda

Naši geni niso naša usoda. Epigenetika je jasno pokazala, da naš življenjski slog vpliva na to, kateri genetski programi bodo močno aktivni in katerih genetskih programov aktivnost bo oslabela.

Kaj jemo, kako se gibljemo, kako spimo, koliko stresa doživljamo, kako razmišljamo, kako ravnamo sami s seboj; vse to pušča sledove v našem telesu.

Ravno zato je nadvse pomembno, da svojega zdravja kar ne izročimo zdravnikom, terapevtom ali kakršnimkoli terapijam.

Seveda potrebujemo zdravnike in zdravila. Sodobna medicina je v akutnih situacijah veliko darilo.

Toda oni nikakor ne morejo prevzeti odgovornosti za naše vsakodnevno življenje.

Noben zdravnik ne more spati namesto nas, noben terapevt ne more jesti namesto nas, nobeno zdravilo ne more prevzeti gibanja namesto nas. Nihče ne more odločati namesto nas, kako bomo ravnali s svojim telesom.

Vse to moramo storiti sami. Zato pa moramo razumeti, kaj se dogaja v našem telesu. Če ne poznamo povezav, se ne moremo dobro odločati.

Če ne vem, zakaj moje telo reagira z bolečino, potem se bolečine najverjetneje skušam čim prej rešiti s protibolečinskim sredstvom. Če ne razumem, kaj mi telo sporoča, potem verjetno zdravim le simptome. Vendar je to premalo.

Ne želim le vedeti, kako se teh simptomov znebim, temveč hočem vedeti, zakaj so sploh nastali. Želim vedeti, kaj se je predhodno dogajalo, kaj sem mogoče storil narobe, kje se je zgodilo neravnovesje v telesu.

Vedeti hočem, kaj moram storiti, da se mojemu notranjemu zdravniku ne bo treba oglašati vse glasneje. Toda ravno to pogosto dopuščamo.

Na začetku se pokažejo le manjše spremembe: mogoče ne spimo več tako dobro, včasih nismo učinkoviti, včasih se oglasi v trebuhu, smo hitreje izčrpani, razpoloženje se spreminja. Pogosto tega ne jemljemo resno in rečemo: se pač dogaja ali: sedaj nimam časa za to.

Toda telo ne pozablja.

Utišanje simptoma ne reši problema

Telo ne pozablja.

Bolečine so za to dober primer. So prvi signal, ki nam pove, da tako kot se giblješ ali obremenjuješ, ne deluje dobro na tvoje telo.

Seveda je povsem normalno, da se nekdo želi čim prej znebiti bolečine. Toda, če jo le zatremo, smo s tem utišali signal, ne da bi rešili problem.

To je nekako tako, kot če bi v avtomobilu rdečo lučko za olje ali bencin prelepili s trakom, da je ne gledate. Potem se zgodi, da sčasoma ta avto ne pelje več dobro ali se čisto ustavi.

Torej ne gre za odpravo signalov pač pa za razumevanje povezav. Gre za to, da zaznamo govorico telesa in se zavemo, koliko lahko človek sam stori s prehrano, gibanjem, z obvladovanjem stresa in razumevanjem lastnega telesa.

Bolje ko to razumemo, manj bomo izpostavljeni težavam in toliko bolje lahko sami oblikujemo svoje zdravje.

Sprašujmo se torej:

• kaj mi želi telo s tem povedati,
• kaj potrebuje ta moj notranji zdravnik,
• kje naj začnem,
• kaj lahko storim, da dam svojemu telesu možnost,
• s čim mu lahko pomagam popraviti me do čim boljšega zdravja?

Zato je pomembno, da svojega notranjega zdravnika ne izročimo enostavno v druge roke, ampak ga vzamemo resno, ga spoštljivo pozdravimo in smo mu hvaležni za to, da nas spremlja vse življenje.

Dr. med. Petra Bracht