Inina pot iz fibromialgije

Inina pot iz fibromialgije je nekaj posebnega iz dveh razlogov.

Prvi je ta, da je fibromialgija takrat pred 18 leti veljala za absolutno neozdravljivo. Če se je kdo uspel rešiti bolečin, so rekli, da potem pač ni imel fibromialgije. Takšno prepričanje zanesljivo ni bila dobra popotnica tistim, ki so vendarle sami želeli kaj storiti. Medicina pa je iskala le zdravilo, ki bi to rešilo.

Drugi razlog pa je dvojen: na eni strani je Ina imela srečo, da je »prišla v roke« ravno tandemu Liebscher in Bracht, ki se nikoli ne zaustavlja pred »ni mogoče« in se tudi pred fibromialgijo ni ustavil. Najpomembnejša pa je gotovo njena lastna vztrajnost in disciplina.

Čeprav te bolečine odvračajo od gibanja, pa je prav gibanje tista pot, po kateri lahko postopoma zmanjšaš ali odpraviš svoje bolečine. Na srečo se danes tega zaveda tudi medicina.

Inina zgodba

Ina se je v mladosti veliko ukvarjala z baletom, kasneje pa je dvigala uteži. Po porodu je za nekaj dolgih let opustila vadbo. Sicer je vesela in optimistična oseba, a so jo nekega dne začele pestiti bolečine najprej v stopalih, nato v kolenih in kolkih. Zatem so jo začela boleti še ramena in vrat in sčasoma jo je bolelo vse telo.

Na pogled je bila videti zdrava, a bolečine so bile neznosne in ljudje niso mogli razumeti, da v resnici zelo trpi. Tudi za družino ni bilo enostavno. Predvsem pa je sama neznosno trpela tudi psihično, saj ji je opravljanje najbolj enostavnih vsakodnevnih stvari predstavljalo strahotno muko. Bila je neprestano utrujena. In hodila je od zdravnika do zdravnika, stara komaj nekaj čez petdeset let. Kdor sam trpi za fibromialgijo, to kalvarijo dobro pozna.

Takrat pred 18 leti je bil izraz fibromialgija in tudi diagnoza sama oziroma sploh priznavanje medicinske stroke, da nekaj takega obstaja, še v povojih. (Diagnoza fribromialgije obstaja šele okoli 20 do 25 let – dr. Petra Bracht).

S parom Liebscher in Bracht je gospo Ino spoznal njun sin Julian Bracht, ki je prijateljeval z Inino hčerko Anastazijo. Ko je videl, kakšne težave ima prijateljičina mama s premikanjem, jo je napotil k svojemu očetu Rolandu.

S hudimi bolečinami po vsem telesu in diagnozo fibromialgije je prišla k Rolandu in nato k zdravnici Petri. Roland je začel s tretmani osteopresure in vajami najprej za kolena. Osteopresura je pokazala, da gre za previsoke napetosti v tkivih. Na sledečih tretmajih sta postopoma obdelovala druge dele telesa in Ina je dobivala vse več vaj, ki pa jih je zelo vztrajno in disciplinirano izvajala.

Začetki

Pri Petri je dobila tudi navodila glede prehrane in tako je Ina prilagodila tudi svojo prehrano.

V tistem času še niso obstajali video posnetki z vajami. Ina se spominja, da ji je Roland na list narisal majhne možice in ji razložil, kako naj dela vaje. Pravi, da si je v začetku zelo težko zapomnila vaje.

Tudi na obravnavah pri Rolandu je včasih skoraj omedlela od bolečin in napora, saj bolečine in raztezne napetosti še ni znala pravilno dozirati. Z bolečino je bila tako prežeta, da ni razumela, kje je meja in kje vendarle mora raztezanje ustaviti, da bo ravno prav.

Koliko časa je trajalo, da so bolečine začele izginevati?

Ne spominja se dobro, niti Roland, a nekako naj bi trajalo pol leta, da se je opazilo izboljšanje. Spremenila je svojo prehrano in vaje je delala redno in natančno.

Tudi Roland je bil malo presenečen, da so bolečine res izginjale, saj je fibromialgija veljala za neozdravljivo.